Politična izmišljotina, da človek povzroča večino ali vse podnebne spremembe, in trditev, da je znanost, ki stoji za tem pojmom, "usklajena", je z objavo "Svetovne podnebne deklaracije" (WCD), ki jo je podpisalo več kot 1100 znanstvenikov in strokovnjakov, doživela hud udarec. Avtorji, ki prihajajo z vsega sveta in jih vodi norveški Nobelov nagrajenec za fiziko profesor Ivar Giaever, trdijo, da podnebne razmere niso kritične. Podnebna znanost naj bi se sprevrgla v razpravo, ki temelji na prepričanjih in ne na trdni znanosti.
Obseg nasprotovanja sodobni podnebni znanosti je izjemen, če upoštevamo, kako težko je v akademskih krogih pridobiti štipendije za podnebne raziskave, ki odstopajo od politične usmeritve. Drugi glavni avtor izjave, profesor Richard Lindzen, je sedanjo podnebno pripoved označil za "absurdno" in priznal, da trilijoni dolarjev in neizprosna propaganda akademikov, odvisnih od subvencij, ter novinarjev, ki jih vodijo politiki, govori nasprotno.
Posebej sporni so podnebni modeli. Verjeti v rezultate podnebnega modela pomeni verjeti v to, kar so vanj vnesli snovalci modela. Podnebni modeli so zdaj osrednji element današnje razprave o podnebju, kar znanstveniki vidijo kot težavo. "Osvoboditi se moramo naivnega verovanja v nezrele podnebne modele," pravi WCD. "V prihodnje morajo raziskave podnebja dati bistveno večji poudarek empirični znanosti."
Odkar se je svet okoli leta 1850 izvil iz "male ledene dobe", se je segreval bistveno manj, kot je na podlagi modeliranih človeških vplivov napovedal IPCC. "Razkorak med resničnim in modeliranim svetom nam pove, da smo daleč od razumevanja podnebnih sprememb," ugotavlja WCD.
Deklaracija je izjemno pomemben dogodek, čeprav ga bodo osrednji mediji prezrli. Ni pa to prvič, da ugledni znanstveniki zahtevajo več realizma v znanosti o podnebju. V Italiji je odkritelj jedrske antimaterije zaslužni profesor Antonino Zichichi nedavno na čelu 48 lokalnih profesorjev znanosti izjavil, da je človekova odgovornost za podnebne spremembe "neupravičeno pretirana in da katastrofične napovedi niso realistične". Po njihovem znanstvenem mnenju "naravne spremembe pojasnjujejo znaten del globalnega segrevanja, opaženega od leta 1850".
WCD dokument
V deklaraciji je zapisano, da se podnebje na Zemlji spreminja že ves čas obstoja planeta, saj so se naravno pojavljala hladna in topla obdobja. "Zato ni presenetljivo, da smo priča obdobju segrevanja," je še zapisano v deklaraciji. Podnebni modeli imajo veliko pomanjkljivosti in niso niti približno verodostojni kot orodje globalne politike. Povečujejo učinek toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid, ne upoštevajo pa nobenih pozitivnih učinkov. "CO2 ni onesnaževalec," pravi. "Je bistvenega pomena za vse življenje na Zemlji. Več CO2 je koristno za naravo, saj ozeleni Zemljo; dodatni CO2 v zraku je spodbudil rast svetovne rastlinske biomase. Prav tako je koristen za kmetijstvo, saj povečuje donos pridelkov po vsem svetu."
Poleg tega znanstveniki izjavljajo, da ni statističnih dokazov o tem, da globalno segrevanje krepi orkane, poplave, suše in podobne naravne nesreče ali jih pogosteje povzroča. "Podnebnih izrednih razmer ni," je še zapisano v deklaraciji. "Odločno nasprotujemo škodljivi in nerealistični politiki ničelnega neto emisij CO2, predlagani za leto 2050," piše v njej in dodaja, da bi moral biti cilj svetovne politike "blaginja za vse" z zagotavljanjem zanesljive in cenovno dostopne energije v vsakem trenutku. "V uspešni družbi so moški in ženske dobro izobraženi, rodnost je nizka, ljudje pa skrbijo za svoje okolje," zaključuje.
WCD je najnovejši znak, da se "ustaljena" fantazija o znanosti o podnebnih spremembah hitro razblinja. Lani je Steven Koonin, podsekretar za znanost v Obamovi administraciji, objavil knjigo z naslovom Unsettled, v kateri je zapisal, da "znanost ne zadostuje za uporabne napovedi o tem, kako se bo podnebje spremenilo v prihodnjih desetletjih, še manj pa o naših ukrepih." Drugi glavni avtor izjave, profesor Richard Lindzen, je sedanjo podnebno pripoved označil za "absurdno" in priznal, da trilijoni dolarjev in neizprosna propaganda akademikov, odvisnih od subvencij, ter novinarjev, ki jih vodijo politiki, govori nasprotno.
Posebej sporni so podnebni modeli. Verjeti v rezultate podnebnega modela pomeni verjeti v to, kar so vanj vnesli snovalci modela. Podnebni modeli so zdaj osrednji element današnje razprave o podnebju, kar znanstveniki vidijo kot težavo. "Osvoboditi se moramo naivnega verovanja v nezrele podnebne modele," pravi WCD. "V prihodnje morajo raziskave podnebja dati bistveno večji poudarek empirični znanosti."
Odkar se je svet okoli leta 1850 izvil iz "male ledene dobe", se je segreval bistveno manj, kot je na podlagi modeliranih človeških vplivov napovedal IPCC. "Razkorak med resničnim in modeliranim svetom nam pove, da smo daleč od razumevanja podnebnih sprememb," ugotavlja WCD.
Deklaracija je izjemno pomemben dogodek, čeprav ga bodo osrednji mediji prezrli. Ni pa to prvič, da ugledni znanstveniki zahtevajo več realizma v znanosti o podnebju. V Italiji je odkritelj jedrske antimaterije zaslužni profesor Antonino Zichichi nedavno na čelu 48 lokalnih profesorjev znanosti izjavil, da je človekova odgovornost za podnebne spremembe "neupravičeno pretirana in da katastrofične napovedi niso realistične". Po njihovem znanstvenem mnenju "naravne spremembe pojasnjujejo znaten del globalnega segrevanja, opaženega od leta 1850".
V deklaraciji je zapisano, da se podnebje na Zemlji spreminja že ves čas obstoja planeta, saj so se naravno pojavljala hladna in topla obdobja. "Zato ni presenetljivo, da smo priča obdobju segrevanja," je še zapisano v deklaraciji. Podnebni modeli imajo veliko pomanjkljivosti in niso niti približno verodostojni kot orodje globalne politike. Povečujejo učinek toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid, ne upoštevajo pa nobenih pozitivnih učinkov. "CO2 ni onesnaževalo," pravi. "Je bistvenega pomena za vse življenje na Zemlji. Fotosinteza je blagoslov. Več CO2 je koristno za naravo, saj ozeleni Zemljo; dodatni CO2 v zraku je spodbudil rast svetovne rastlinske biomase. Prav tako je koristen za kmetijstvo, saj povečuje donos pridelkov po vsem svetu."
Poleg tega znanstveniki izjavljajo, da ni statističnih dokazov o tem, da globalno segrevanje krepi orkane, poplave, suše in podobne naravne nesreče ali jih pogosteje povzroča. "Podnebnih izrednih razmer ni," je še zapisano v deklaraciji. "Odločno nasprotujemo škodljivi in nerealistični politiki ničelnega neto emisij CO2, predlagani za leto 2050," piše v njej in dodaja, da bi moral biti cilj svetovne politike "blaginja za vse" z zagotavljanjem zanesljive in cenovno dostopne energije v vsakem trenutku. "V uspešni družbi so moški in ženske dobro izobraženi, rodnost je nizka, ljudje pa skrbijo za svoje okolje," zaključuje.
WCD je najnovejši znak, da se "ustaljena" fantazija o znanosti o podnebnih spremembah hitro razblinja. Lani je Steven Koonin, podsekretar za znanost v Obamovi administraciji, objavil knjigo z naslovom Unsettled, v kateri je zapisal, da "znanost ne zadostuje za uporabne napovedi o tem, kako se bo podnebje spremenilo v prihodnjih desetletjih, še manj pa o naših ukrepih." Leta 2020 je dolgoletni zeleni aktivist Michael Shellenberger napisal knjigo z naslovom Apokalipsa nikoli, v kateri je zapisal, da je po njegovem mnenju pogovor o podnebnih spremembah in okolju v zadnjih nekaj letih "ušel izpod nadzora". Veliko tega, kar se ljudem govori o okolju, vključno s podnebjem, je napačno, je zapisal.
Seveda bodo zeleni skrajneži v akademskih krogih, politiki in novinarstvu še naprej zagovarjali politiko neto ničelne vrednosti. Na koncu bo njihov izkrivljeni pogled na znanstveni proces izginil, za seboj pa bodo pustili sled smešnih napovedi.
